V sklopu projekta Fish Forward,, ki ozavešča o pomenu uživanja trajnostnih ribiških proizvodov in proizvodov iz akvakulture, WWF- svetovna organizacija za varstvo narave prinaša zgodbo postavljeno v hladen tovarniški ambient, ki nam ga približajo, Tina Vrbnjak, Karla Crnečvić Tim Žibrat in Boštjan Selinšek
Prevladujoče mišljenje je, da je ribištvo moški posel in zato bi mnoge utegnilo presenetiti dejstvo, da na svetovni ravni 50 % delovne sile v ribiškem sektorju, vključno z ribolovom in akvakulturo, predstavljajo ženske. 90 % zaposlenih v procesu predelave rib na kopnem predstavljajo ženske.
Kljub široki zastopanosti in pomembni vlogi pa je ženska delovna sila velikokrat nevidna. Posledice tega so bistveno nižje plače in vidno slabši delovni pogoji v primerjavi z moškimi, zelo pogosto pa delo, ki ga ženske opravljajo v podporo zakoncem ribičem, ni le neopaženo, temveč tudi neplačano. Od čiščenja mrež in čolnov, komunikacije, administracije in poslovnega vodenja ali pa gospodinjska opravila in druge družinske obveznosti. Številni ribiči so se lahko z ribolovom ukvarjali prav zaradi podpore žensk v njihovih družinah (žena, mater, hčera), ki je še toliko bolj izrazita pri malem priobalnem ribolovu-predvsem zaradi racionalizacije poslovanja. To nevidno in neplačano delo ni vključeno v uradne statistike, zato ne razumemo in ne spremljamo zelo pomembnega segmenta v ribiškem sektorju.
Avtorica teksta Hrvatica Karla Crnčević, se na delo žensk ozre skozi lokalni kontekst tovarn za predelavo rib in njihovega izginotja, ki jih je bilo v vzhodnem Jadranu približno 60; od tega polovica na otokih. Tudi v naši Izoli so bile tovrstne tovarne. Te tovarne so močno vplivale na obalna in otoška območja, skupnosti in odnose ter na emancipacijo velikega števila žensk. Tovarne so imele vzpone in padce, borile so se s osiromašenimi staleži majhnih »modrih rib,« modernizacijo, gibanjem svetovnega trga, turizmom, predelavo in privatizacijo, Danes jih je le še nekaj. »Tekst je nastal v procesu pridobivanj informacij iz znanstvenih člankov in dokumentiranih intervjujev z delavkami. Po zaprtju tovarn še danes ženske pogosto delajo na svojih domovih. Poleg ponavljajočih se brezplačnih gospodinjskih opravil, na njihova pleča pade tudi delo predelave rib, znotraj družine, pogosto brez nadomestila,« je povedala Karla Crnčević, avtorica monologa.
WWF-ovo poročilo »Opolnomočenje žensk v morskih skupnostih za zmanjšanje vpliva podnebnih sprememb,« (Empowering women in marine communities to blage impacts of climate change), iz septembra 2019, opozarja na potrebno po opolnomočenju žensk v evropskih pomorskih politikah in potrebo po boljšem vključevanju žensk v politike varovanja okolja, s čimer bi se zagotovila dobava trajnostnih ribiških proizvodov in svetovna varnost preskrbe s hrano. »Vključevanje žensk je pomembno ne le zato, da bi bile vidne, temveč tudi za čim boljšo uporabo različnih dopolnilnih veščin in vlog, ki jih lahko ženske in moški prispevajo k skupnemu in trajnostnemu upravljanju morskih virov in s tem k ustvarjanju trajnostne prihodnosti,« zaključuje Danijel Kanski iz WWF Adrie.
Če ste zamudilI prejšnji monolog (Boris Cavazza) kliknite TUKAJ
POVEZAVA NA DRUGI ZNANSTVENI MONOLOG (YOUTUBE): Naše roke so manjše-Tina Vrbnjak
VODNIK ZA NAKUP TRAJNOSTNIH RIBIŠKIH PROIZVODOV: www.kateroribokupiti.si
O AVTORJIH TEKSTA, GLASBE IN VIDEA
Karla Crnčević je magistrirala iz dramaturgije v Zadru in deluje kot filmska in kulturna delavka. Je ena izmed ustanoviteljic festivala Uneseen in članica platforme ZA KRUH.
Sanja Milardović je gledališka in filmska igralka, ki se ukvarja z režijo in scenaristiko.
Sandra Vlašić je magistra znanosti o okolju in se že več kot 25 let ukvarja s trajnostnim razvojem. Je soustanoviteljica zadruge TERRA Hub, kjer tudi deluje.
Tim Žibrat je mladi slovenski komponist, aranžer, skladatelj. Med drugim je ustvaril glasbo tudi za slovenski film Preboj.
Boštjan Selinšek mlad slovenski fotograf in snemalec, ki se navdušuje nad dokumentiranjem zgodb.
