Trajnostna morska hrana je dobra za vrste in okolje

Prednosti trajnostnega ribolova in trajnostnega gojenja rib za okolje

Trajnostni ribolov in trajnostno gojenje rib (ribogojstvo) imata pozitivne učinke na vrste in okolje ter tudi resnične koristi za nas ljudi.

Netrajnostni ribolov ogroža vrste in njihove habitate. Že stoletja so bila prostranstva morij obravnavana kot neizčrpen vir rib in morskih sadežev. Danes vemo, da se več kot tri četrtine ribjih staležev lovi v celoti ali celo prelovi.[1] Rezultat je ta, da so cele vrste, kot sta npr. pacifiški modroplavuti tun in mečarica, zelo ogrožene, njihovo število pa je ves čas nizko.[2]

Drugih morskih vrst, kot so kiti, delfini in želve, se nujno ne lovi, a se jih ubije v prilovu, kot nenamenski stranski produkt ribolova, kar je nesmiselna smrt. Prilov je ogromen problem, saj ga je v vsakem ulovu kar 40 %.[3]

Kakšne so prednosti trajnostnega ribolova in ribogojstva?

  • Obravnava ribolovnih kvot, ki ribjim staležem omogočajo reprodukcijo – tu je odvzeta le določena količina rib, tako da se lahko ribji stalež naravno obnovi.
  • Aktivno upravljanje z ribištvom in redno opazovanje ribjih staležev, ki sodi k temu.
  • Prepoved lovljenja rib, ki so še premlade za reprodukcijo, v skladu z minimalnimi zahtevami velikosti rib pri ribolovu.
  • Obravnava vpliva ribolova na habitate rib in drugih prebivalcev morja.
  • Zmanjšanje nenamernega prilova rib in morskih bitij, ki se po naključju ujamejo v ribiške mreže in trnke.
  • Varovanje naravnega okolja in ohranjanje biotske raznovrstnosti.
  • Spremljanje in naknadno preprečevanje nezakonitega ribolova, ki se delno še vedno izvaja z izjemno škodljivimi metodami in uničujočimi vplivi na okolje.
  • Ohranjanje morskih habitatov in stabilnih zalog se odraža tudi v stabilnih življenjskih pogojih in prehranski osnovi milijonov ribičev in ljudi, katerih preživetje je odvisno od predelave in prodaje rib ter morskih sadežev.
  • Gojenje rib: okrepiti nadzor nad uporabo kemikalij, antibiotikov in hormonov.

Lahko gojenje rib (ribogojstvo) reši problem?

Sistemi ribogojstva, gojilnice za ribe in morske sadeže, so lahko del rešitve in pomagajo pri zmanjševanju pritiska na ribje staleže. Danes je gojena vsaka druga riba, ki se uporablja v prehrani.[4]

Še vedno je pomembno, da se preveri okoljske vplive tega početja. V nekaterih obalnih regijah so zaradi pojavljanja ribogojstva uničeni gozdovi mangrov – območja, ki so pomembna za drstenje in obnavljanje mnogih vrst. Konvencionalno ribogojstvo tudi lahko prispeva k prelovu v svetovnih morjih, saj je namreč za gojenje rib potrebno imeti tudi ribe za krmo. To pa namesto da bi zmanjševalo, povečuje pritisk na ribje staleže.

Kdo je odgovoren?

Gotovo je delna odgovornost v politiki, ki mora z zakoni in drugimi predpisi zahtevati trajnostni ribolov, ter v trgovskih družbah, ki morajo ponuditi trajnostne izdelke. Vendar pa imamo odgovornost tudi potrošniki in lahko vplivamo na ribiško industrijo tako, da spremenimo svoje nakupovalne navade. Na koncu je povpraševanje tisto, ki nadzoruje, kaj je v ponudbi – in to je naša priložnost.

Kako lahko pomagam?

Ko kupujemo ribe in morske proizvode, izberimo trajnostne izdelke – to velja enako za divje morske ali sladkovodne ribe ali gojene ribe.

Kako vem, da je riba trajnostna?

Trajnostne ribe je enostavno opredeliti, če so le ustrezno označene. Obstaja veliko izdelkov z ustreznimi oznakami, npr. MSC certifikat za prostoživeče ujete ribe ali ASC certifikat za ribogojstvo/gojene ribe.

Obstajajo tudi nekatere »bio« oznake, ki zagotavljajo trajnost gojenih ribiških proizvodov.

Ko kupujemo ribe iz naše ribarnice ali v trgovini, poiščimo ustrezna obvestila ali govorimo s prodajalcem rib.

show references for this article
[1] Food and Agriculture Organization of the United Nations (FAO). The State of World Fisheries and Aquaculture 2014. Rome. Page 7; http://www.fao.org/3/a-i3720e.pdf [2] WWF Factsheet. 2014. Current Situation of Pacific Bluefin Tuna and Stock Management. http://d2ouvy59p0dg6k.cloudfront.net/downloads/pacific_bluefin_tuna_factsheet.pdf [3] DAVIES RWD, et al. Defining and estimating global marine fisheries bycatch. Marine Policy (2009), doi:10.1016/j.marpol.2009.01.003; http://wwf.panda.org/about_our_earth/blue_planet/publications/?160861/Defining-and-estimating-global-marine-fisheries-bycatch