Zakaj trajnostna morska hrana koristi enkosti spolov?

Ribištvo se smatra za pretežno moški posel. V bistvu pa so ženske pogosto hrbtenica in ključna delovna sila vzdolž dobavne verige.

Elisabeth Kiørboe

vodja programa, WWF Danska

Ribištvo ni samo “moški posel”

Močan moški, ki vleče mreže in se bori z razburkanim morjem je stereotipna slika, ki prikazuje delo v ribiškem sektorju. Ta slika je le del realnosti. Ribištvo se smatra za moški posel, a milijoni žensk delajo kot ribičke (v ribolovu) in delavke v akvakulturi (okrog 20 odstotkov). [1]

Nevidne žene

Kljub ključni vlogi in vključenosti v delo, so ženske pogosto nevidne, saj jih je veliko nekvalificiranih, slabo plačanih, na slabih delovnih mestih in položajih. [1]
Torej, moški in ženske ne uživajo enakih pravic, plač in priložnosti v ribiškem sektorju.

Ženske za trajnost

Nasplošno v ribškem sektroju in akvakulturi manjka zavest o enakopravnosti spolov. Podpora za enake možnosti, pravice in učinkovito sodelovanje moških in žensk bo ključno, če želimo doseči napredek.

V z ribištom povezanih organizacijah dominirajo moški in velikokrat pri sprejemanju odločitev ženske izključujejo. A ženske so tiste, ki so močno vključene v financiranje ribiških akcij in trgovanje s trajnostno morsko hrano.

3 dejstva o morski hrani in enakosti spolov

dejstvo #1

  • 90%
90 odstotkov zaposlenih v predelavi morske hrane so ženske. [1]

dejstvo #2

  • 20%
Okrog 20 odstotkov zaposlenih v ribištvu in akvakulturi so ženske. [1]

dejstvo #3

  • 50%
Če gledamo industrijo kot celoto (ribištvo, akvakulturo, predelava in druge storitve), predstavljajo ženske polovico svetovne delovne sile. Ne uživajo pa enakih pravic kot njihovi moški sodelavci. [1]

Ok, ampak kaj lahko naredim jaz?

Če si lastnik restavracije ali del maloprodaje, povprašuj po izdelkih, ki prihjajao iz ribiškega sektorja, kjer so delovni pogoji za moške in ženske enaki.

Elisabeth Kiørboe

vodja programa, WWF Danska

[1] Monfort, 2015. The Roel pf Women in the Seafood Industry. GLOBEFISH Research Programme Vol 119, Rome, FAO 67 pp. www.fao.org/3/a-bc014e.pdf

Share This