Nova raziskava, ki so jo izvedli Svetovna organizacija za varstvo narave (WWF), Francoski inštitut Agrocampus Quest, Univerza Britanske Kolumbije (Kanda), Charles Darwin Fundacija (Galapagos) in Nacionalni inštitut za ribištvo (Ekvador) opozarja na resne grožnje podnebne krize za države v razvoju. Do leta 2100 se pričakuje znaten upad biomase rib, v nekaterih tropskih regijah celo od 30 do 40 %, kar bodo najbolj občutile skupnosti, ki so odvisne od ribištva kot glavnega vira hrane in prihodka.
Omenjena študija raziskuje vplive podnebnih sprememb na mali priobalni ribolov v državah v razvoju z uporabo podnebnih modelov in lokalnega ekološkega znanja v ribiških skupnostih. Ocenjeni so predvsem vplivi podnebnih sprememb in potencialne strategije prilagajanja malih komercialnih ribičev iz Ekvadorja, Galapaških otokov, Južne Afrike in Filipinov.
Resne posledice tudi pri dvigu temperature za 1,5 °C
Rezultati poročila kažejo, da podnebne spremembe negativno vplivajo na večino vrst rib, ki se lovijo v malem priobalnem ribolovu, vključno na komercialno najbolj pomembne vrste kot so sardele, inčuni in tune. Tudi pri blažjem scenariju dviga temperature za 1,5 °C številnim vrstam grozi izguba habitata in hrane.
»Prihodnja desetletja bodo številnim vrstam prinesla boj z visokimi temperaturami, ki bodo višje od tistih znotraj katerih se vrste lahko razvijajo in napredujejo. To bo imelo močan vpliv na populacijo in vzorce razširjenosti morskih vrst. Manj rib, pomeni tudi manj hrane in manj prihodka za tiste katerih življenje je odvisno od morja. Posledice toplejših oceanov bodo imele velik in nesorazmeren vpliv na male ribiče, ki predstavljajo polovico svetovne proizvodnje rib,« je povedal Philipp Kanstinger, WW-ov strokovnjak za morje in oceane.
Tuna izginja iz Filipinov
Poročilo razkriva, da bo ribištvo bližje ekvatorju, najbolj prizadeto zaradi toplejših temperatur in zakisanosti oceana. V nekaterih državah se v letu 2050 pričakuje celo za polovico manjši ulov. » Od držav vključenih v raziskavo bodo najbolj prizadeti Filipini, kjer se pri tradicionalnem načinu lova tune s trnkom predvideva velik upad ulova. Tuna ima veliko hranilno vrednost in ima tudi veliko komercialno vrednost na mednarodnih trgih in bo tako težko nadomestljiva z ulovom drugih vrst. Če bo tuna izginila izpred obal te otoške države, bodo ljudje, ki so od njenega ulova odvisni, postopoma izgubili glavni izvor hrane in prihodka. Hitro in nujno je potrebno razviti strategije prilagajanja podnebnim spremembam, kot tudi načrte za njihovo implementacijo. Potrebno je izpostaviti tudi, da je zelo pomembno, da se vsi relevantni deležniki vključijo v njihovo ustvarjanje in jih podprejo,« nadaljuje Kanstinger.
Ribiči potrjujejo: podnebna kriza je že tukaj
Primeri kažejo, da je podnebna kriza že močno prizadela mali priobalni ribolov. Nekatera najpogostejša opazovanja ribičev vključujejo nenavadno visoke temperature morja, zmanjšanje števila rib zaradi njihovega upada ali sprememb v njihovi razširjenosti ter spremembe znotraj samih opazovanih vrst. Ribiči vse pogosteje poročajo o ekstremnih vremenskih dogodkih, kot so poplave in močni vetrovi. Vse tri države se že soočajo z manjšim ulovom, ki ga povzroča upad staleža rib in spremembe v njihovi distribuciji. Distribucija rib se spreminja, saj se ribe pomikajo iz plitvin na globine, v hladnejše vode in tako majhnim ribičem postajajo nedostopne.
Ribiče skrbijo spremembe morskih ekosistemov, pri čemer so najbolj zaskrbljeni zaradi umiranja in izumiranja koralnih grebenov, ključnih drstišč in habitatov rib, so pa tudi dom za okrog 25 % vseh morskih živih bitij.
Socio-ekonomske posledice podnebnih sprememb so brez primere. Ribiči se bojijo, ali bodo lahko z zmanjšanim staležem rib preživljali sebe in svoje družine. Skrbi jih tudi lastna varnost, saj iz dneva v dan plujejo dlje na morje, kjer so ekstremne razmere vse pogostejše.
»Če se bodo naše emisije CO2 še naprej gibale po sedanji poti lahko pričakujemo množično izmrtje morskih vrst in uničenje številnih morskih ekosistemov. Če še naprej ostanemo neaktivni in ne ukrepamo bomo utrpeli velike izgube. Milijoni ljudi bodo ostali brez sredstev za življenje in ne bodo imeli kaj dati na krožnik,« opozarja Kanstinger.
Nujno je boljše upravljanje ribištva
Študija WWF-a zaključuje, da sektor malega priobalnega ribolov trenutno nima ustreznih mehanizmov prilagajanja na podnebne spremembe. Morski ekosistemi se nenehno in neverjetno hitro spreminjajo, a mali ribiči so še naprej odvisni od njih. Če se mali gospodarski ribolov ne bo prilagodil spremembam, bo propadel celoten sektor. Znanstveniki ocenjujejo, da bi lahko trajnostno upravljanje ribištva, če bi se izvajalo globalno, povečalo biomaso rib v oceanih za 60%, vendar le, če temperatura ne bo zrasla nad 1,5 °C. Nujni so ukrepi za bolj trajnostne in odporne oceane ter družbo.
»S predvideno rastjo populacije na skoraj 10 milijard ljudi do leta 2050 bomo potrebovali več morskih virov kot kadarkoli prej. Trenutne okoliščine nam tega ne omogočajo. Zato se moramo obrniti k trajnostnemu ribolovu, zmanjševanju zavržkov, povečanju povpraševanja po majhnih in hitreje rastočih vrstah, prehodu na trajnostno gojenje morske hrane, upoštevajoč sprememb, ki jih prinaša podnebna kriza v naših morjih in družbi. Le tako lahko izboljšamo trenutno stanje,« opozarja Kanstigner.
Priporočila WWF za boljše upravljanje ribištva in strategije, kot tudi za boljše prilagajanje podnebnim spremembam, zahtevajo večjo odgovornost in prilagodljivost ribiškega sektorja, sprejetje participativnih praks (npr. deljeno upravljanje) in večjo socialno občutljivost, vključno z enakostjo spolov. Potreba je tudi po boljšem in učinkovitejšem spremljanju ribiških dejavnosti, naložbah v boljšo varnostno opremo in znanstvene raziskave.
Evropski potrošniki lahko pomagajo
“Potrošniki so del spremembe. Potrebno je zmanjšati uživanje netrajnostih ribiških proizvodov, še posebej, če na trgu obstajajo trajnostne alternative pa naj bo to iz ulova ali akvakulture. S izbiro trajnostnih proizvodov bomo pomagali tudi pri ohranjanju morskih ekosistemov, ki zagotavljajo eksistenco 800 milijonom ljudi širom sveta. Čeprav pod gladino morja ne vidimo, iz njega ne moremo vzeti več ribe, koliko se je lahko obnovi. Tega se moramo pričeti zavedati v kolikor želimo zagotoviti hrano tudi v prihodnje,” je zaključil Danijel Kanski, vodja morskega programa v WWF Adria.
